Biotehniški center Naklo: Nemčija 2017

O PROJEKTU HRVAŠKA '18 FRANCIJA '18 NORVEŠKA '17 NORVEŠKA '16 NEMČIJA '17 NEMČIJA '16 ESTONIJA '17 AVSTRIJA '17 FRANCIJA '17

STROKOVNO USPOSABLJANJE GIMNAZIJCEV V NEMČIJI

Učitelja spremljevalca: Jana Koritnik, Lenka Žigon

Dijaki: Elizabeta Mokorel, Manca Eržen, Polona Adlešič, Špela Trop

Obdobje: 12. 3. - 23. 3. 2017

Kraj, država: Geislingen an der Steige, Nemčija

Šola: Kaufmännische Schule Geislingen

Strokovno usposabljanje gimnazijcev v Nemčiji – opisi usposabljanja dijakov

UBUNGS FIRMA

Bili sva v razredu, ki se je bolj osredotočal na ekonomijo. V njihov urnik je vsak ponedeljek spadalo tudi praktično delo – Ubungs Firma. To je praktično delo, ki jim omogoča, da se prek virtualnega podjetja naučijo upravljanja z njim in hkrati sodelujejo tudi z drugimi šolami. Tega praktičnega dela sva se udeležili dvakrat.

Prvi dan so nam pokazali njihov katalog prodajnih artiklov. Šolsko virtualno podjetje prodaja kozmetične izdelke in ekološke prehrambene izdelke. Naučili smo se, kako ga oblikovati v programu Microsoft Publisher. Pokazali so nam ,kako so oni oblikovati stran tako da pritegne čim več pozornosti. Katalog mora biti lep na pogled, imeti mora logotip in kontaktne podatke podjetja. Informacije morajo biti pregledne in urejene tako, da jih kupec hitro najde. Naučili sva se tudi kako poslovno komunicirati, predvsem prek pošiljanja elektronske pošte. Elektronsko pošto v nemškem jeziku smo pošiljali ostalim virtualnim podjetjem, npr. dobaviteljem surovin. Pokazali so nam predvsem način in pa obliko uradnega sporočila. V njihovo izobrazba pa spada tudi vodenje evidence zalog, nakupov in prodaje, zato so naju spoznali tudi s tem. Čeprav je bilo to za naju nekaj popolnoma novega, sedaj malo bolje veva kako stvari potekajo pri vodenju in oblikovanju, ter poslovnemu komuniciranju. Pokazali so nam tudi razporejanje financ v programu Excel in naju malo bolje naučili, kako ga uporabljati predvsem v poslovne namene. V Excelu smo sami uredili podatke o prodaji in nakupu za tekoči dan.

Drugi dan spoznali predvsem z grafičnim urejanjem. Pokazali so nam kako narediti reklamo v programu Microsoft Publisher. Lahko smo izbrali njihovo najboljšo verzijo reklame. Ugotovili smo, kako pomembno je da je oglas dobro in pregledno oblikovan, ter estetsko dovršen. Ta dan so nam svetovali, kakšni so najboljši odnosi med sodelavci, pomembno je, da med seboj sodelujejo in si obenem pomagajo. Predstavili so pa nam tudi posloven odnos do strank in kako pravilno ravnati z njimi. Tudi ta dan so zopet veliko časa namenili urejanju financ v programu Excel, kjer smo se vsaj malo spoznali z načinom plačevanja računov.

Ponovili smo osnove poslovne komunikacije in pravila pri ravnanju s strankami: pogled v oči, stisk roke, suverenost govora… Nato smo praktično preizkusili ta pravila, rokovali smo se in se uradno predstavili drug drugemu, v nemščini seveda.

OGLED TOVARNE WMF V GEISLINGENU

Večina ljudi si ne predstavlja kako so predmeti iz te prepoznavne trgovine izdelani, mi pa smo imeli to možnost, da smo si ogledali celotni postopek, ki poteka v tovarni WMF. Pred vhodom nas je počakal vodič, ki nas je vodil skozi tovarno. Najprej smo se oblekli v varnostne jopiče, v katerih smo bili prepoznavni kot obiskovalci in ne delavci. V tovarni je veliko hrupa, zato smo si pred vstopom nadeli slušalke, ki so bile povezane z vodičevim mikrofonom.

Do vhoda v proizvodnji del smo hodili kakšnih 50m od sprejemne sobe in začeli pri prvi stopnji proizvodnje. Že takoj smo opazili, da je prisotnih bolj malo ljudi in veliko robotov, ki delujejo z hitrimi in natančnimi obrati. Vsi delavci so bili oblečeni v delavne obleke, saj bi se pri delu hitro umazali. Roboti so zaprti in zagrajeni, da ne pride do poškodb. Po proizvodnji potekajo tudi tekoči trakovi, da je delo olajšano ter, da poteka hitreje. Opazili smo tudi, da se večina delavcev po tovarni vozi s kolesi. Tako prihranijo čas in so manj utrujeni, kot če bi morali čez cel dan hoditi. Tisi dan so v tovarni delali ekonom lonce in ogledali smo si, kako naredijo obliko lonca (toplota, iz plošče), kako oblikovani lonec brusijo, gladijo in do konca izoblikujejo. V posebnem delu so ročno izoblikovali in sestavili ročaj, ki je še posebno zahteven za izdelavo, saj vsebuje veliko majhnih in različnih delcev. Na koncu, pri pakiranju izdelkov v kartonaste škatle, pa roboti niso bili prisotni. To delo so upravljale večina ženske, starejših let. S tem je bila proizvodnja končana, in izdelek je šel lahko v prodajo. Ko smo ogled v tovarni končali smo imeli možnost nakupa WMF izdelkov v trgovini.

PRIMERJAVA POUK V SLOVENIJI IN NEMČIJI

Če primerjamo pouk v Sloveniji in Nemčiji, ugotovimo, da so šole v Sloveniji precej zahtevnejše kot nemške šole. A kljub temu, da so njihove lažje in da so oni eno leto mlajši od nas, smo imeli precej podobno snov. Pri pouku je zaznana večja sproščenost. Odnos med učitelji in učenci je precej prijateljski, a še vedno na primernem nivoju. Pouk matematike je potekal precej manj intenzivno kot pri nas. Naredili so precej manj vaj kot mi, a so na teste vseeno dobro pripravljeni. Med poukom intenzivno sodelujejo vsi dijaki, kar je eden od njihovih razlogov za uspešnost kljub manj vajam. Pri pouku biologije so imeli pouk organiziran tako, da je ena izmed dijakinj nadomeščala profesorja in namesto njega vodila uro. Cilj tega je bil na čim bolj zanimiv način izpeljati uro. Dijaki so si pomagali z raznimi pripomočki in na zanimiv način predstavili določeno snov. Ta način dela se nama zdi zelo koristen in učinkovit saj dijaki na ta način aktivno sodelujejo pri pouku.

KOBILARNA MARBACH

Imenuje se po kraju Marbach v katerem leži. Kobilarna je bila ustanovljena že več kot 500 let nazaj in je s tem najstarejša kobilarna v državi. V kobilarni se začnejo izobraževati tudi kasneje najbolj uspešni rejci konj. Posestvo je v lasti države, ki ji tudi zagotavlja vsa potrebna sredstva.

Leta 1932 je kobilarna Marbach prevzela svetovno znano rejo arabskih polnokrvnih konj. S tem so naredili velik preskok iz delavnih konj na konje, ki so primerni za šport in s tem še bolj razširili svojo prepoznavnost. Trenutno se v kobilarni nahaja 30 toplokrvnih in 20 arabskih polnokrvnih kobil. Arabski konji originalno izhajajo iz Savdske Arabije, zato so po naravi zelo trpežni in navajeni na ekstremne vremenske razmere. Od drugih konjev se razlikujejo po nižji, a močni postavi, visoko dvignjenemu repu, velikih očeh in ščukasti glavi. Zaradi njihove elegance in temperamenta veljajo za ene izmed najlepših konj na svetu. Žrebeta, ki se skotijo v kobilarni vzgojijo v konje z visokimi standardi ali pa jih prodajo še kot žrebeta. Marbach je dom tudi 60 žrebcem, vključno z ogroženo pasmo hladnokrvnega konja iz Črnega gozda. Na leto kobilarno obišče približno 500.000 obiskovalcev.

Ta dan smo dobili veliko novega znanja in podatkov o konjih, predvsem o arabcih, nemški avtohtoni pasmi in njihovi reji na splošno.

HIŠA UMETNOSTI V ULMU in NAJVIŠJE KATEDRALE NA SVETU

Na dan ogleda so imeli razstavljena dela Bena Willikensa. Ogled smo imele v nemščini, kar smo izkoristile za urjenje v nemščini. Izvedele smo, da se je veliko časa zdravil zaradi depresije, kar se je tudi videlo na njegovih delih. Slikal je v sivi lestvici in z svojimi deli opozarjal na dogajanje okoli sebe in po svetu. Naučile smo se, da biti svetovno priznani umetnik zahteva še kar več kot le talent. Da te opazijo, moraš znati oglaševati in biti podjeten. Ampak umetniki se ne morejo oglaševati tako kot podjetja in trgovine. Naučile smo se, da mora umetnik najti stik z ljudmi, deliti avtograme, se povezati z občino, ki lahko denarno podpira razvoj umetnosti. Povezati se mora z galerijami in preko njih izvajati marketing za svoja umetniška dela.

Po razstavi smo si ugledale še Ulm in najvišjo katedralo na svetu. Dijak, ki nas je vodil, je omenil tudi, da ob reki Donavi biva ogrožena vrsta ptic in da tam prirejajo vsako poletje Donaufest (festival). Kar mislim, da je dobra turistična atrakcija in oglaševanje Ulma. Ugotovili smo, da se mora vsako mesto promovirati, da lahko potem pričakuje obisk turistov. Ulm to dela z adventnim sejmom in poletnim festivalom.

Opis usposabljanja

Kaufmännische Schule Geislingen, Nemčija (zvezna dežela Baden Württemberg) je gostila 4 gimnazijke (BC Naklo) v času od 12. do 23. marca, 2017 in 2 učitelja spremljevalca.

Dijakinje so v dobrih desetih dneh spoznale šolo in se vključile v posamezne razrede kot nadobudne dijakinje, ki želijo osvojiti čim več novega znanja in izkušenj – tudi s področij marketinga in podjetništva. Pri tem jim je bilo v pomoč znanje tujih jezikov. Pri večjih zadregah sva jim priskočili na pomoč profesorici Jana Štupnikar Koritnik in Lenka Žigon.

Dijakinje so med drugim obiskale najpomembnejše vzgajališče konjev zvezne dežele Baden-Württemberg – Marbach. To se nahaja v idiličnem okolju UNESCO biosfere Švabskih Alp. Kobilarna Marbach je bila ustanovljena leta 1514 in je že praznovala častitljivih 500 let (l. 2014). Je najstarejša kobilarna v Nemčiji. Tukaj vzgajajo: nemške toplokrvne jahalne konje, konje Črnega gozda (Schwarzwald) in arabske konje. Mednarodna osemenjevalnica konjev je v Opffenhausnu. Tam so najprestižnejši žrebci kobilarne Marbach. Kobilarna šteje okoli 520 konjev. Posestvo pa obsega okoli 1000 ha; to je območje obdelanih polj in travnikov. Kobilarna namreč samostojno skrbi za pridelavo hrane. Polja in travnike gnojijo s konjskimi odpadki. Marbach vključuje tudi stadion za konjske dirke. Na posestvu so dijakinje preživele prijeten popoldan. Med drugim so spoznale, kako pomembno je razvijati in vzdrževati harmonično vez med človekom in konjem.

Dijakinje so o sami izmenjavi zapisali tudi nekaj misli, ki sledijo v nadaljevanju.

»Bolj kot se naša izmenjava bliža koncu, bolj si želiva, da bi tu ostali še kakšen dan dlje. Spoznali sva veliko novih stvari in vsak dan nas je obogatil z novimi znanji. Težko bi našteli nekaj negativnih strani našega usposabljanja - tu v Nemčiji. Pozitivnih pa kar ni konca - vse do učenja nemščine, odkrivanja in raziskovanja novih mest, spoznavanja novih ljudi, načina življenja, kulture, šolstva itd. Nisva pričakovali, da bi od 12-dnevnega bivanja odnesli toliko izkušenj, znanja in navdušenja.

Najbolj izmed vsega nama je bil všeč »kulturni mix« naše šole gostiteljice. Toliko različnih ljudi, kultur, ras itd. Ljudje pa so še vedno povezani med seboj in ne gledajo na razlike posameznikov. Ta značilnost nama je bila izmed vseh najbolj všeč. Zelo naju je presenetil tudi najin razred. Zanimale so jih značilnosti naše države, kulture; in prav od novih sošolcev sva se mnogo naučili.

Kar zadeva pozitivne izkušnje, mednje zagotovo spada tudi naš obisk treh mest: Ulma, Stuttgarta in Esslingena. Stuttgart nama je najbolj prirasel k srcu - ne samo zaradi številnih možnosti zapravljanja najinih prihrankov, temveč predvsem zaradi mestnega vzdušja. Mesto je stičišče različnih kultur, je polno življenja, ter daje občutek sproščenosti. Prav tako sta naju navdušila Ulm in Esslingen. Obe mesti sta vredni ogleda, navdušujeta pa predvsem s svojo umirjenostjo in čudovitimi zgradbami.

Zelo okusna pa je tudi nemška hrana. Najbolj naju je presenetila tako imenovana Weißwurst. Ker nisva ravno veliki ljubiteljici klobas naju njen videz res ni pritegnil, vendar je kljub temu res zelo okusna. Zelo nama je bila všeč še ena tradicionalna jed, katere imena se ne moreva spomniti, bilo pa je nekaj podobnega raviolom z jajčno omleto (opomba – Maultaschen). Nemška kulinarika naju je res presenetila saj nisva mislili, da bo vse tako zelo okusno.

Sedaj, ko je našega bivanja v Nemčiji konec, res lahko rečeva, da nama ni žal, da sva se odločili za to izkušnjo. Če bi imeli možnost, bi se izmenjave udeležili še enkrat. Hvaležni sva za vse izkušnje in znanje, ki sva ga pridobili.«

Naš blog iz Nemčije - 22.3.2017

Danes je zadnji dan v Nemčiji. Začel se je povsem običajno - z zajtrkom. Kmalu po zajtrku smo se skupaj odpravili proti veliki tovarni WMF. Tam nas je navdušeno pričakal eden od zaposlenih, ki nam je v nadaljevanju pokazal del njihove proizvodnje. Najprej smo si nadeli jopiče, kot znak, da smo tu le obiskovalci, nato pa smo dobili še vsak svoje slušalke. Mimo velikega dvorišča nas je vodil proti veliki delavnici, kjer večino dela opravijo roboti. Videli smo sam postopek izdelave različnih posod. Po eno urnem ogledu smo si ogledali še sobo s kopijo vrat iz Florence (široka 4 metrov, visoka 6 metrov in težka dve toni). Po končanem ogledu smo se sprehodili še po njihovi trgovini, kjer prodajajo vse svoje izdelke. Ob pol dvanajstih smo v šoli prevzeli malico, nato pa popoldanske ure izkoristili za pakiranje svojih stvari. Zvečer je sledila še poslovilna večerja, z nekaterimi učitelji in ravnateljem. Za prijazno gostoljubje smo se jim skupaj zahvalili in se poslovili.

Klara in Maja

Naš blog iz Nemčije - 21.3.2017

Danes smo še zadnjič odšli v šolo v Geislingenu. Imeli smo samo 4 ure, saj smo se že okrog 12h zbrali, prevzeli malico in peš odšli na postajo Geislingen West. Z vlakom smo se približno 45 minut peljali do Esslingena. Tam nas je pričakal domačin, ki nam je razkazal mesto. Najprej smo odšli na sladoled, nato pa mimo zanimivih hiš ter po 300 stopnicah do gradu. Tam smo uživali v lepem razgledu na mesto. Po krajšem sprehodu nas je gospod, ki nas je vodil po mestu, povabil na sok in pecivo. V popoldanskih urah smo se dijakinje same odpeljale do Geislingena, profesorica pa je ostala in si še podrobneje ogledala mesto.
Dan smo v celoti izkoristile.
Iza in Katja

Naš blog iz Nemčije - 20.3.2017

Ponedeljek. Zjutraj smo vstale ob 6.30 in ob 7.00 odšle na okusen zajterk. Kot ponavadi se je pouk začel ob 7.45. Danes sva midve, Elizabeta in Polona, prvo uro imeli informatiko kar nama je bilo zelo všeč, ker so jemali snov, ki sva jo že poznali. Imeli sva še ekonomijo in zgodovino. Ob 12.30 so nam pripravili kosilo, in sicer razred v katerem sta Špela in Manca. Jedli smo pico in se kar dodobro najedli saj smo nato odšli na izlet do Kobilarne Marbach. Odhod izpred šole je bil ob 13.30. Peljali smo se po podeželjski cesti iz katere se je dalo videti ogromno čudovite narave. Imeli smo voden ogled po kobilarni (tokrat v angleščini). Vsem je bilo zelo zanimivo. Konje imajo razporejene po starosti in zmogljivosti. Videli smo tudi 4 žrebičke, eden od njih je bil star komaj 2 dni. Spoznali som tudi arabske konje, ki imajo malo bolj ukrivljen sprednji del lobanje. Za konec smo se sprehodile po podi do spomenika namenjenega konju, ki je naredil dolgo pot med 2. sv. vojno od V Prusije, preko zamrznjenega baltskega morja , do Marbacha. Ko je umrl je bil star 27 let. Presenetilo nas je predvsem to, kakšno krasno spoštovanje imajo do živali. Ker je bila ura že 17.00 smo se odpravili nazaj proti Geislingenu. Ob 18.30 smo imele večerjo (touste). Bilo je slastno. Vse smo utrujene, zato hitro zaspimo.

Elizabeta M, Polona A., 2. M

Naš blog iz Nemčije - 19.3.2017

Čeprav je nedelja, smo dopoldne pričeli z različnimi aktivnostmi, ki smo si jih pa tokrat lahko nekoliko prilagodili. Ta dan so nas gostitelji prepustili našim nalogam: pisanju dnevnikov, urejanju fotografij, branju, itd. Polona in Elizabeta sta nas kmalu po zajtrku zapustili, saj sta odšli na izlet proti Stuttgartu - s Poloninimi družinskimi prijatelji.

Ostali pa smo opravili krajše pohode po starem delu mesta Geislingen, ali pa se podali na nezahtevno hribolazenje. Za slednje so se odločile: Maja, Iza, Katja, Klara in profesorica Lenka. Povzpele so se do razvalin nekdanjega veličastnega gradu »Hilfenstein«. Z vrha se razprostira zelo lep razgled na železnico »Geislingen an der Steige«, staro mestno jedro in okolico. Njihovo pozornost so še posebej pritegnile lepo razporejene hiše v starem delu mesta. Nedaleč od njega se nahaja tudi znana tovarna WMF (Württembergische Metallwarenfabrik), ki ima zavidljivo zgodovino in tradicijo izdelovanja kovinskih pripomočkov, rezil, itd.

Popoldne pa smo nekaj časa preživeli še v kinu. Ogledali smo si film »Lepotica in zver« (Die Schöne und das Biest) v lokalni kinodvorani »Gloria«. Ta romantični Disneyjev film z igralko Emmo Watson nas je prijetno razvedril. Hkrati pa smo vsi skupaj imeli dve intenzivni učni uri nemškega jezika. Tukaj namreč nimajo navade, da bi predvajane filme podnaslavljali, pač pa jih sinhronizirajo. Takšen ogled filma je ena boljših metod za učenje nemškega jezika.

No, jutri pa se ponovno srečamo z našimi »nemškimi sošolci«, saj se pričenja novi teden. Se že veselimo.

Naš blog iz Nemčije - 17.3.2017

Danes smo dan začeli malo kasneje kot ponavadi. Najprej smo se odpravili na zajtrk ob pol 8.30, nato pa smo odšli v šolo, kjer smo 2 uri delali stvari za šolo. Med samim delom je tukajšnji lokalni časopis opravil intervju.

Po končanem delu smo se z dijaki in učitelji odpravili v mesto Stuttgart, kjer smo si ogledali zgodovinski muzej in nam je prijazni gospod predstavil Napoleona in druge pomembne ljudi, ki so vplivali na Nemčijo. Po končani predstavitvi smo si ogledali še knjižnico, ki nas je navdušila. Po končanih ogledih smo imeli še nekaj prostega časa.

V hotel smo prišlo pozno in komaj smo čakali na večerjo.

Naš blog iz Nemčije - 16.3.2017

Danes smo vstali ob 6.30, ob 7.00 pa pojedli obilen zajtrk. Pouk se je začel ob 7.45 in bilo je kar zanimivo, saj sva z Ano imeli zanimive predmete. Po pouku nam je razred, ki hodi v to šolo le dvakrat na teden, pripravil okusno kosilo. Po kosilu smo imeli tudi nekaj prostega časa. Popoldan smo z Marcom Zimmermannom počakali profesorico Lenko Žigon. Po večerji smo še delali naloge za projekt in odšli spat.

Lea Zupan

Naš blog iz Nemčije - 15.3.2017

Danes je tretji dan odkar smo prišli v Nemčijo. Dan smo začeli z okusnim zajtrkom, nato pa smo odšli k pouku. Prvi dve uri smo imeli predmet WIRT, pri katerem se spoznavajo z ekonomijo in s tem povezanimi temami. Pouk smo nadaljevali z blok uro zgodovine in kasneje z blok uro informatike. Informatike se nisva v celoti udeležili, saj so nam dijaki pripravili tradicionalno nemško kosilo. Po kosilu smo z dvema dijakoma odšli na vlak proti Ulmu. Tam smo se sprehodili skozi glavni trg proti muzeju umetnosti. V muzeju so bile razstavljene slike umetnika Bena Willikensa. Po zanimivi predstavitvi smo ga tudi videli in ga imeli možnost prositi za avtogram. Po končanem ogledu smo imeli še dovolj časa, da smo se sprehodili po samem mestu in si ogledali notranjost najvišje cerkve na svetu. S tem smo končali ogled Ulma in se z vlakom odpravili proti Geislingenu. Ob prihodu v hotel nas je čakala večerja in dan se je tako tudi zaključil.

Klara Jenko in Maja Dolžan

Naš blog iz Nemčije - 14.3.2017

Naš drugi dan se je začel podobno kot prvi - z zajtrkom. Po zajtrku smo sami odšli v šolo in se priključili našim razredom. Prvo in drugo uro je bila na urniko etika, tretjo in četrto strokovni predmet, pri katerem se dijaki učijo vsakdanjih veščin ter peto in šesto biologija. Najbolj zanimiva se nama je zdela biologija, saj sva pouk zaradi podobnih izrazov v obeh jezikih lažje razumeli in spremljali. Po pouku smo z enim izmed razredov odšli na malico, ki so jo pripravili sami.

Do pol štirih smo imeli nekaj prostega časa, ki ga je večina namenila počitku. Za tem smo se ponovno zbrali pred šolo in z devetimi dijaki peš odšli na bowling. Razdelili smo se v dve skupini ter se eno uro družili ob igranju bowlinga. Ko smo se vrnili, nas je v hotelu čakala obilna večerja.

Iza Arnšek in Katja Palovšnik

Naš blog iz Nemčije - 13.3.2017

Zjutraj smo se zbudile naspane in ob 7.00 odšle na zajtrk. Hrane je bilo obilo, zato som se kar dobro najedle. Ob 7.45 nas je pred hotelom pričakal ravnatelj šole Kaufmännische Schule Geislingen (http://www.ksgeislingen.de/). Razkazal nam je tudi okolico in celotno poslopje. Na prvi pogled mi je bila šola zelo všeč, tudi ravnatelj je zelo prijazen. Razdelili so nas po razredih, in sicer v vsak razred po dve učenki. Jaz sem v paru z Elizabeto. Pouk je trajal do 12.50, nato smo dobile malico in odšle na eno urni počitek v hotel. Ob 14.00 so nas v šoli pričakali dijaki, kateri so se nam predstavili in nas odpeljali na ogled Geislingena. Ko smo prispeli nazaj v hotel, sva si z Elizabeto privoščili pošten počitek, nato pa smo odšli na večerjo. Po večerji smo izponjevali poročila. Vsi smo zelo utrujeni, zato gremo z veseljem v pižamo.

Polona A., Elizabeta M., 2.M