PRAKTIČNO USPOSABLJANJE NA NORVEŠKEM

Termin in dolžina usposabljanja: 23. 10. - 2. 11. 2022

Področje usposabljanja: naravovarstvo in kmetijstvo.

Inštitucija prejemnica: Voss vidaregåande skule

Spletna stran: https://www.voss.vgs.no/

Dijaki: Tina Adamek, Anja Božič, Luka Čamernik, Vid Eržen, Živa Grimšič, Matevž Poljanec, Pia Repnik

Učiteljica mentorica: Lenka Žigon

Nedelja, 23. 10. 2022 - 1. dan

Naš dan se je začel z zborom pred šolo v zgodnjih jutranjih urah ( 0.30 uri). Z manjšim avtobusom smo se odpravili proti Benetkam. Tam smo opravil pregled in oddajo prtljage ter se poslovili od druge skupine naših dijakov, ki so odpotovali v Estonijo. Mi smo se vkrcali v letalo za Frankfurt ter varno preko prestopnega leta prispeli v Bergen. Nadaljnja pot je potekala z vlakom. V Voss smo prispeli okoli pete ure popoldan. Učiteljica Live nas je lepo sprejela in seznanila s pomembnimi informacijami za naslednji dan. 

Anja Božič in Matevž Poljanec 

Ponedeljek, 24. 10. 2022 – 2. dan

Nastanjeni smo v »tipični norveški« hiški, katere lastnica je naša gostiteljska šola. Mi smo jo poimenovali kar »pravljična hiška«. Je lesena, rdeče barve in s hribčka, kjer se nahaja, se nam je zjutraj odkril prelep razgled na okolico Vossa. V pričakovanju novih znanj smo se odpravili z našega hribčka proti šoli; natančneje povedano – smo se odpeljali. V dneh našega obiska nam je namreč norveška šola dala na razpolago kombi. Tako bo naša mobilnost na različnih praktičnih delavnicah enostavnejša. Šoferka pa je kar naša profesorica Lenka.

V šoli nas je najprej sprejel gospod Trond N. Remme, ki nam je razkazal šolske prostore (delavnice in učilnice). Predstavil nam je tudi: norveški šolski sistem, izobraževalne programe na šoli ter projekte v katerih sodelujejo. Z učiteljem za gozdarstvo (Trond Håvard) smo se odpravili na ekskurzijo do šolskega gozdnega posestva. Na krajšem sprehodu smo si pogledali značilne drevesne vrste (smreka, bor, breza, jesen), ki uspevajo v tem delu Norveške. Izvedeli smo tudi veliko zanimivih stvari o gozdarstvu in uporabi motorne žage. Ob vrnitvi v šolo smo si ogledali še delavnico, v kateri shranjujejo gozdarsko opremo. Tako se je naš prvi dan v šoli zaključil.

Ko smo prispeli nazaj do »naše hiške«, smo se nekateri odločili, da nekoliko raziščemo okolico. V naši bližini je nekaj kmetijskih posestev z ovcami in konji. Naravne lepote pa vključujejo potočke, slapove itn. Lahko resnično potrdimo, da je vode tukaj »v izobilju«. Ob prihodu na dvorišče pred našo hišico smo srečali starejšega gospoda, ki živi nedaleč stran. Rekel nam je, da je v  navadi Norvežanov, da obiskovalcem »dovolijo« hoditi po njihovih travnatih posestih. Popoldne sta Pia in Tina še nasekali drva in zakurili v kaminu. Po kratkem razmisleku pa smo se proti večeru še odpravili na kratek sprehod po Vossu. Ogledali smo si center mesta, se sprehodili skozi drevored in tako bolj ali manj zaključili dan.

Luka Čamernik in Živa Grimšič

Torek, 25. 10. 2022 – 3. dan

Zjutraj smo se zbudili okoli 7.30 in ob 8.00 smo bili že s kombijem na poti proti šoli. Tam smo za zajtrk pojedli okusno kašo. Ker je v sklopu šole vključeno tudi kmetijstvo, so nam dijaki in učitelji razkazali prostore, kjer opravljajo praktični del pouka. Razdelili smo se v tri skupine. Tina in Pia sva bili povabljeni, da pripraviva mleko za teličke, ki so bili zelo ljubki in so se radi božali. Kasneje smo vsi skupaj pospravili iztrebke še za ostalimi kravami. Prav vsi smo imeli tudi praktično vajo uporabe molznih strojev – švedskega proizvajalca DeLaval. Nekatere krave molznice so bile pri molži nekoliko agresivnejše in se niso zlahka pustile molsti. Zadnja dejavnost, ki smo se je udeležili, je bila striženje ovac. Ostrigli smo jih zato, da jim ne bo vroče v tednih, ko bodo preživele zimo v hlevu. Ovčjo volno bodo kasneje uporabili za prejo. Ovce smo najprej trdno privezali z verigo okoli vratu, da se niso mogle upirati. Predvidevamo, da jih ni bolelo. Brivnik za ovce je bil precej težak, pa tudi njihov še ne pobriti kožuh nam je sprva delal težave. Ko je norveška dijakinja pokazala, kako naj jih postrižemo, je zgledalo precej lažje, kot pa je bilo v resnici. Vsi skupaj smo ostrigli 3 ovce. Popoldne smo šli na sprehod s prijatelji še do bližnje skakalnice. Občudovali smo lesene počitniške hišice z značilnimi travnatimi strehami. Počasi se je naš dan prevesil v noč. Jutri pa pričakujemo nove izobraževalne izzive.

Tina Adamek, Vid Eržen, Pia Repnik

Sreda, 26. 10. 2022 – 4. dan

V današnje jutro smo se prebudili še precej utrujeni. Včerajšnji večer smo namreč preživeli intenzivno športno, saj smo se udeležili športnih aktivnosti na gimnaziji Voss Gymnas. Tudi vremenska napoved za današnjo sredo ni bila najboljša, kar pa gostiteljev ni prav nič omejevalo pri načrtovanju naših zunajšolskih dejavnosti. Tudi mi smo se temu hitro prilagodili. Učitelj Geir Arne ima veliko izkušenj z vodenjem dijakov v naravi, zato nas je povabil, da se mu pridružimo na pohodni poti na območju pogorja Lønahorgi. Hodili smo po planinsko označeni poti, ki poteka vzporedno z novozgrajeno vlečnico na vrh smučišča. Sprva nas je spremljala gosta nižinska megla, ki pa se je proti vrhu razkadila. Na polovici poti smo pomalicali; pod seboj pa smo v daljavi opazovali »megleno morje«. Geir nam je med potjo povedal veliko zanimivosti. Sedaj vemo, da Norvežani turistične planinske poti označujejo z rdečo črko T. Turistično združenje Norveške zelo skrbi za markiranje poti in za »planinske postojanke, ki jih imenujejo Cabins. Izvedeli smo, da je planinski turizem na Norveškem zelo cenjen – tako med domačini, kot tudi tujci.  Nekje na polovici naše pohodne poti smo prispeli do prelepe narave visokogorskega barja. Med številnimi mlakami smo lahko zasledili plasti šote. Med rastlinami pa smo opazili: borovničevje, brusnice, šipek, vresje itn. Narava je tukaj zelo radodarna s številnimi rastlinskimi plodovi, ki jih v poletnem času tudi nabirajo. Izvedeli smo, da so na območju  pogorja Lønahorgi tudi številne ptice, ki jih lovci lovijo; največkrat jerebice.

Današnja pohodna pot je bila dolga okoli deset kilometrov. Poleg vsega smo občudovali še manjše reke in slapove. Tako lahko še enkrat potrdimo, da je vode v neokrnjeni naravi »v izobilju«. Po zaključku pohoda smo bili utrujeni in lačni. V šolski jedilnici smo še povečerjali in se odpeljali v »našo hiško«. Preostanek dneva smo imeli prost. Lahko smo počeli karkoli. Nekateri so odšli na sprehod, igrali Enko ali pa nekoliko zadremali. Naši pridni fantje (Luka, Matevž in Vid) pa so pripravili še drva za kurjavo v kaminu.

Anja Božič in Matevž Poljanec

Četrtek, 27. 10. 2022 – 5. dan

V programu današnjega dne smo z zanimanjem pričakovali »zunajšolsko učno uro« lova na ptice belke oz. snežne jerebice. Tovrstnih učnih izkušenj ne poznamo v naših učnih programih naravovarstva. Prav nasprotno pa norveški dijaki (pri svojih sedemnajstih letih) pridobijo osnovno znanje in prakso glede varnega rokovanja s puško. Naučijo se tudi veščin preživetja v naravi, ki je tukaj mnogokrat zelo ostra in neizprosna. Za preživetje je pomembna hrana, ki pa jo je treba dobiti oziroma uloviti. Ugotovili smo, da se morajo pri tem najnežnejši deli človekove narave zelo utrditi. Pri tem pride ščasoma do izraza samozavest in pogum posameznika. 

Torej našo »ekspedicijo« smo začeli tako, da smo se  po zajtrku odpravili na šolsko parkirišče, kjer smo se skupaj z norveškimi  dijaki razdelili v skupini. Učitelja Ragne in Knut sta nas s kombijema odpeljala na območje obsežnega hribovitega parka  Nærøyfjorden  verdsparkk. Tam sta se skupini ločili in odpravili smo se na lov za pticami belkami (t.im. snežna jerebica, angl. Ptarmigan). Ena skupina se je odpravila na levo stran obsežnega parka, druga pa na desno. Pot nas je vodila na precej hribovito, močvirnato in ponekod zasneženo območje. Naše stopinje so se ponekod kar udirale v močvirjih, ki so zelo značilna za jesenski čas, ko je več dežja v tem delu Norveške – v t. im. okrožju Vestland.  Med potjo so nas spremljali: veter, dež in megla. Više v hribovju pa smo lahko opazovali zaplate snega oziroma manjša zamrznjena jezera. Močvirnata tla so bila pokrita z:  mahom, travami ter nizkimi iglavci. Na območju je bilo tudi veliko potočkov in manjših slapov. 

Knut je zaupal nabiti puški norveškima dijakoma, ki sta se odpravila nekaj metrov višje od naše skupine. To je bilo zaradi varnosti, pa tudi lažje sta oprezala za belkami. Med potjo smo sicer našli nekaj ptičjih peruti, ki pa nas niso pripeljale do večje skupine belk. Tako smo se vrnili do našega izhodišča »praznih rok«  - brez ulova. Mogoče pa je bilo tako še bolje za vse nas …

Po »neuspešnem lovu« smo se odpravili nazaj in odšli na šolsko kosilo. Ko smo  se vrnili v hišo, smo zakurili v kaminu in se preoblekli v suha oblačila. Preostali del dneva smo pili topel čaj, klepetali, brali in počivali.

Luka Čamernik in Živa Grimšič

Petek, 28. 10. 2022 – 6. dan

Zjutraj smo vstali ob isti uri kot običajno. Malo utrujeni od včerajšnjega pohoda, smo se odpravili na zajtrk v šolsko jedilnico. Za razliko od preostalih dni tokrat nismo imeli kaše, temveč zelo okusen jogurt s kosmiči in marmelado iz gozdnih sadežev. Po končanem obroku smo se zbrali na parkirišču skupaj z norveškimi dijaki in učiteljem Knutom. Razložil nam je, kako bo potekal današnji dan. Ponovno smo »šli na lov« - tokrat za srnjadjo. Pridružil se nam je tudi lovec. S kombiji smo se odpravili do izhodišča pri čudovitih slapovih Tvindefossen. Razdelili smo se v dve skupini, ter pričeli z lovom. Skupina, ki se je odpeljala na vrh hriba, se je razporedila po »razglednih položajih« za varno streljanje. Preostali pa smo šli po hribu peš z namenom, da skupinsko preganjamo srnjad. Hodili smo v isti liniji, saj bi tako srnjad zbežala proti strelcem. Žal tudi tokrat ulov ni bil »uspešen«. Kljub vsemu smo si na koncu skupaj z lovcem privoščili dobro malico.

Na poti do »doma« smo se ponovno ustavili pri slapovih Tvindefossen. Naredili smo nekaj posnetkov, ter se razgledali po čudoviti okolici, ki je v tem letnem času brez množice turistov.  Profesorica je naš izlet podaljšala še do jezera Oppheimsvatnet. Po končanem ogledu pa smo se malo mokri ter utrujeni odpravili do hiše, oziroma šolske jedilnice. Pogreli smo se ob mlečnem rižu, ki smo mu dodali nekaj dobrot: rozine, cimet, čokolado v prahu itn. Pozno popoldne smo odšli še v trgovino, kjer smo nabavili nekaj živil za čez vikend, ko bomo pripravljali zajtrke in večerje v »naši hiški«. No, jutri se pa že veselimo celodnevnega izleta v Bergen.

Anja Božič, Vid Eržen, Matevž Poljanec

Sobota, 29. 10. 2022 – 7. dan -

Danes smo lahko spali malo dlje in sicer do 8.00. Nato smo si pripravili zajtrk in se odpravili s kombijem do železniške postaje Voss, kjer nas je pričakal norveški dijak Olav. Skupaj smo se vkrcali na vlak, ki nas je odpeljal do Bergna. Na poti sta se nam pridružili še dijakinji Hedda in Barentine. Sprva smo se sprehodili do stavbe v obliki Grand Piana, pred katero stoji spomenik Ingebrigta Vikta, ki je bil znan norveški komponist. Nato smo se sprehodili skozi park pred univerzitetnim muzejem v Bergnu, kjer smo videli največjo vrsto lokvanja na svetu. Po ogledu smo si privoščili kosilo v italijanski restavraciji Pasta sentral AS. Ker je restavracija v centru mesta, so tudi cene temu primerne. Po tem, ko smo si napolnili trebuščke, smo se sprehodili do vzpenjače, ki nas je vodila do razgledne točke Bergna. Vzpenjača FlǾibanen je dolga le 2800 m in je precej priljubljena atrakcija za obiskovalce Bergna. Razgled na vrhu pa je bil prečudovit kljub temu, da je bilo mesto malo prekrito z meglo. Po sprehodu skozi zabaviščni park v naravi smo se z vzpenjačo odpeljali nazaj. Ko smo se posladkali s sladoledom, smo odšli na ogled starega dela mesta Bryggen. Tam smo videli najstarejšo cerkev Svete Marije v Bergnu, ki je bila postavljena sredi 12. stoletja. V bližini cerkve leži trdnjava Bergenhus, ki je najstarejša in najbolje ohranjena trdnjava na Norveškem. Tam je bil  včasih kraljev prestol (Kong Haakon VII.). Pred trdnjavo smo se sprehodili skozi drevored topolov. V starem delu mesta so vitke lesene hiše, pobarvane v rumeni, oker in rdeči barvi. Nahajajo se na vzhodni obali - v zalivu Vagen in so ene izmed trajnih podob mesta Bergen. Bryggen je tudi na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Te zgradbe so bile nekoč skladišča za žito, ribe itn. Danes so hiše v Bryggnu namenjene za poslovne prostore in trgovinice s spominki. Po dnevu polnem dogodivščin smo si kupili spominke za najbližje in se odpravili na vlak do Vossa. Po napornem dnevu smo se zavalili v postelje in zaspali v pričakovanju novih jutrišnjih dogodivščin.

Tina Adamek in Pia Repnik

Nedelja, 30. 10. 2022 – 8. dan

Danes zjutraj smo lahko počivali nekoliko dlje, saj so tudi na Norveškem premaknili čas za eno uro nazaj. Zajtrk smo si pripravili kar v »naši« kuhinji. Večina si je zaželela pečena jajca na oko s sirom in salamo. Okoli desete ure smo se odpravili na pot s kombijem do prirodoslovnega centra Norsk Natursenter (Eidfjord). Danes smo bili na izletu le slovenski dijaki z našo profesorico. Enourna vožnja je bila prijetna in zelo slikovita. Peljali smo se ob rekah skozi številne predore. Posebna zanimivost v nekaterih predorih so krožišča, ki jih pri nas ne poznamo. Cesta se je ves čas vzpenjala in nas sčasoma privedla do prelepega mostu Hardanger, ki vodi čez fjord Hardangerfjorden. Občudovali smo lahko umetnost in znanje gradbenikov, ki se ukvarjajo z gradnjo mostov. Norsk Natursenter se nahaja v največjem narodnem parku Norveške Hardangervidda. V centru smo si sprva ogledali film o naravnih lepotah Norveške, ter o geološkem nastanku dežele. Nato smo se sprehodili med muzejskimi zbirkami. Vodič nam je na koncu razdelil listke s vprašanji (v angleščini); odgovore nanje pa smo morali poiskati v okviru muzejske razstave. Vsebina vprašanj je bila raznolika - od zgodovine nastanka površja, kamnin, ledene dobe in ledenikov do razvoja živalskega sveta in človeka, klimatskih razmer (segrevanje Zemljinega površja). Ponosno smo pridobili diplome kot dokaz našega dobrega znanja prirodoslovnih vsebin. Po končanem ogledu muzeja smo se zahvalili vodiču ter še na hitro obiskali trgovinico s spominki.

V nadaljevanju se je naša skupina odločila, da podaljšamo vožnjo še do znamenitih slapov Vøringsfossen v parku Hardangervidda.  Cesta se je ponovno vzpenjala skozi tunele. Na vrhu poti pa nas je pričakal prelep razgled na slapove in sotesko v dolini Måbødalen. Naredili smo nekaj posnetkov, ki nas bodo kasneje spominjali na ta lepi del Norveške.   

Na poti proti domu smo se ustavili še v prikupni gostilnici Fjell & Fjord v  Eidfjordu. Pojedli smo pizze z različnimi prilogami. Živa in profesorica pa sta nas z igranjem na klavir razvedrili še s slovenskimi pesmicami. V bližini gostilnice je tudi pristanišče Eidfjorda, kjer se poleti zasidrajo večje križarke. Po ogledu spomenika  »turbine«, ki je nedavno tega pripadala bližnji hidroelektrarni, smo se v večernih urah odpeljali »domov«.

Po napornem dnevu in dolgi poti smo se sproščali ob kaminu in prijetni družbi.

Luka Čamernik in Živa Grimšič

Ponedeljek, 31. 10. 2022 – 9. dan

Danes smo se zbudili kot ponavadi – ob pol osmih. Odpeljali smo se do šole in tam pojedli zajtrk. Zopet je bila na meniju kaša. Nato smo se odpravili v učilnico in sledili naravoslovni učni uri o favni in flori v sladkih vodah. Sprva je učitelj razlagal svojim dijakom v norveškem jeziku; seveda mi nismo dosti razumeli. Čez čas pa je bistvene vsebine razložil tudi nam v  angleščini. Sledil je praktični del. Zopet smo se razdelili v skupine. Večina nas je šla na bližnje jezero s kanuji, kjer smo naredili nekaj meritev fizikalnih parametrov jezerske vode (globina, temperatura, pH).  Nekateri dijaki so zajeli vodo s planktonom za nadaljnjo mikroskopsko analizo.  Zbrali smo tudi vzorce vode iz zgornje in spodnje plasti jezera. Največ dela pa so imeli dijaki, ki so iz ribiških mrež pobirali ribe. Norveški dijaki so nam predstavili seciranje rib, pri katerem so ločevali ribe po spolu. Kmalu smo se odpravili na malico in ponovno odšli k pouku. Vsaka skupina je prestavila rezultate raziskave. Z norveškimi dijaki smo se zelo ujeli, ter si izmenjali nekaj kontaktov.

Popoldne smo se z našo profesorico odpeljali na ogled krajev okoli Vossa.  Bližnja okolica je zelo hribovita s številnimi soteskami in slapovi. Se pa z višin povsod odpirajo prelepi razgledi. Nekoliko  utrujeni smo se odpravili proti domu. 

Preostanek dneva je minil zelo hitro. Za večerjo smo si privoščili palačinke. Živa je bila naša »kuharica«, ki nas je razveselila z zelo okusnimi palačinkami. Za zaključek dneva pa smo si pripravili še nekaj zabave. Tina in Pia sta prinesli iz trgovine dve veliki buči, ki sta jih izrezali in opremili s svečami. Tako smo večeru dodali še praznik »Noč čarovnic«. Svetli buči smo postavili ven pred vhodna vrata z željo, da nas varujeta pred slabimi nameni norveških škratov (trolov).  Polni različnih vtisov današnjega dne smo se odpravili k počitku.

Anja Božič, Vid Eržen, Matevž Poljanec

Torek, 1. 11. 2022 – 10. dan

Torek, 1. 11. 2022 – 10. dan

Prebudili smo se v deževni dan, ter se ob osmi uri odpravili v šolo. Tam smo pojedli zajtrk in se odločili, da danes odidemo na izlet sami, čeprav smo sprva imeli plan, da odidemo na lov za belkami z dijaki prvega letnika. Obiskali bi namreč isto lovsko območje, ki smo ga spoznali že v četrtek. Po pogovoru z učiteljem Trondom smo na hitro naredili načrt za samostojno raziskovanje. Na poti s kombijem smo si najprej pogledali čudovite slapove Skjervsfossen, ki se nahajajo nedaleč od Vossa. Slapovi in okolica imajo zelo zanimivo zgodovino. Včasih je na tem območju stala žaga, ki je bila v lasti kmetije Moo. Aprila leta 1942 so na tem ozemlju Nemci napadli Norvežane. 13. aprila 1942 so Norvežani razstrelili most, ki se nahaja na sredini soteske Skjervet.

Pot smo nadaljevali do turističnega in zgodovinsko pomembnega naselja Ulvik. Ta se nahaja na koncu Ulvikfjorda, ki je del večjega Hardangerfjorda. Vmes smo se nekajkrat ustavili in občudovali naravo in čudovite razglede. Ponovno smo videli v daljavi mogočen most Hardanger. Kljub močnemu vetru smo se sprehodili skozi naselje, ki pa v tem času »miruje«. Bili smo skoraj edini turisti, medtem ko v poletnem času prihajajo sem trume turistov z ladjami križarkami.  Ogledali smo si cerkev iz leta 1934, ki se imenuje Elvatun.

Ker smo imeli še dovolj časa, smo se odločili, da si na hitro pogledamo še zaliv in naselje Hardanger. Tam smo se nekoliko pozabavali na otroških igralih in pogledali okolico. Ker je bil že čas za kosilo v šoli, smo se počasi odpeljali proti Vossu. Rižota nas je prijetno pogrela. Na poti do doma smo še zadnjič »skočili« v trgovino, kjer smo nakupili še nekaj hrane za jutrišnjo pot. Prišel je čas, da spakiramo vse svoje stvari in počistimo »našo hišo«. Utrujeni smo šli precej zgodaj spat, da bomo jutri spočiti, ker nas čaka dolga pot do doma. Potovali bomo z vlakom do Bergna; nato pa z letalom preko Frankfurta do Zagreba. V večernih urah nas bo šofer GoOptija pripeljal do šole v Strahinju.

Ob koncu našega dnevnika bi radi poudarili, da smo preživeli nekaj zelo prijetnih dni na norveški šoli Voss vidaregåande skule. Učitelji in dijaki so nas gostoljubno sprejeli. Vključeni smo bili v raznolike šolske dejavnosti. Nova znanja in izkušnje bomo odnesli s  seboj in jih v prihodnje marsikje uporabili. Spoznali smo, da so za lepoto dežele pomembni tudi ljudje, ki so nas slovenske obiskovalce prijazno gostili in nam pomagali pri manjših težavah.

Naše znanje angleškega jezika je tudi napredovalo v teh desetih dneh. Verjamemo, da bodo nekateri od nas Norveško še obiskali. Domov se vračamo polni lepih doživetij.

Tina Adamek in Pia Repnik

Sreda, 2. 11. 2022 - 11. dan

Potovanje iz Norveške (Bergen-Frankfurt-Zagreb) v Slovenijo.