Pohod na Triglav

V torek, 23. 8.2016, smo se pohodniki BC Naklo odpravili na dvodnevni planinski pohod na naš najvišji vrh - na Triglav. Na pohodu nas je bilo udeleženih 15 pohodnikov, od tega samo trije dijaki Biotehniškega centra Naklo. Štartno mesto je bilo na Pokljuki, do kamor smo se z avtobusom pripeljali zgodaj zjutraj, natančneje planina Uskovnica, kjer smo imeli čas za kofetek in čaj. Pot smo  nadaljevali čez planino Konjščico, od katere je bila kar dolga pot do Sedla in nato do Vodnikove koče. Vreme nam je bilo sicer zelo naklonjeno, saj je bil lep sončen dan, močno pa je pihal veter.  Še pred poldnevom smo od Vodnikove koče že gledali kočo na Planiki in nadaljevali pot proti vrhu. Na 2000 m n.m.v. se je že kar shladilo, vendar nas je želja po osvojitvi vrha Triglava gnala naprej. Odločili smo se, da naš cilj osvojimo že kar prvi dan. Zadnji del pri vzponu na Triglav nas je kar namučil, saj smo bili že pošteno utrujeni. Proti vrhu je bila potrebna še posebna pozornost, saj je pot zahtevala tudi malo plezalnih sposobnosti. Prihod na vrh nas je navdušil, navdal z veseljem in zadovoljstvom. Posneli smo nekaj fotografij. Tiste, ki so bili prvič na vrhu, smo tudi krstili. Ker je bilo na vrhu veliko planincev in mraz smo se kar hitro odpravili z vrha navzdol po poti Žrelu, ki je vodila do Doličeve koče. Med potjo so nas planinski vodiči še malce podučili, povedali raznovrstne zanimivosti, kako se moramo varovati, pravilno držati, prepenjati sponke na varovalnih pasovih,... videli smo tudi helikopter in reševalce. V Doličevi koči smo se okrepčali, namestili po sobah in utrujeni zaspali.

Naslednji dan,  v sredo, 24. 8.  smo zjutraj pozajtrkovali in se na pot proti dolini odpravili okoli osme ure. Pot nas je vodila nazaj na Vodnikovo kočo in na Vrhpolje - čisto ravno planino obdano z vseh strani z gorami. Od Vodnikove koče smo šli nazaj čez Sedlo še na Viševnik (2050 m)  in nato smo se vrnili na ciljno mesto - Pokljuko, kjer nas je čakal avtobus in nas odpeljal v Strahinj, pred šolo BC Naklo.

Na planinskem pohodu na Triglav sem uživala, saj rada hodim v hribe. Čeprav sem obula svoje, že uhojene pohodne čevlje, pa so me le-ti kar dobro ožulili. Na poti nismo srečali nobene gorske kontrole, zelo pa smo bili presenečeni nad tujimi turisti, ki so na naš najvišji vrh lezli tudi v sandalih.

Lepo bi bilo, da bi se v prihodnje, drugo leto, udeležilo pohoda še več dijakov.

Špela Gorišek, 4. M