Avstrija 2022

Inštitucija prejemnica: Biosphärenpark Nockberge

Področje usposabljanja: naravovarstvo in kmetijstvo

Termin usposabljanja: 14. 6. – 23. 6.  2022

Dijaki-inje: Ema Triler, Zara Hema Mitrovič, Bjorn van Bakel, Rok Razložnik, Gal Križman, Ožbej Mesec Košir, Domen Gomilar

Učitelji spremljevalci: Neža Čimžar (14. 6. - 15. 6. 2022), Tomo Romšek (15. 6. - 18. 6. 2022), Mojca Logar (18. 6. – 23. 6. 2022)

1. dan (14. 6. 2022) 

Danes, na torek 14.6.2022 smo se dijaki BC Naklo odpravili na izmenjavo v Nockberge. Svojo pot smo začeli z vlakom, kjer smo se iz Slovenije odpravili v Avstrijo. V Beljaku smo prestopili ter našo pot nadaljevali do Spittala, kjer nas je pričakal ranger Heinz Mayer, ki nam je opisal potek našega dela ter predstavil Biosferni park Nockberge. S kombijem nas je popeljal po gorski trasi Nockalmstraße, kjer smo na najvišji točki, ki jo doseže cesta, pojedli kosilo. Na poti smo si med drugim ogledali tudi muzej in kočo, v kateri bomo bivali v drugi polovici naše izmenjave. Ko smo prispeli do hotela, smo se nastanili in pojedli večerjo. Dan smo zaključili s pisanjem poročil in družabnimi igrami.

2. dan (15. 6. 2022)

Ob deveti uri smo se z rangerjem Florjanom odpravili v Litzlhof na ogled kmetijske šole. Skupaj z direktorjem smo si ogledali šolo, ki nam je predstavil njen sistem, ter zunanje stavbe kot so: mesnica, sadjarska delavnica, manjša mlekarna, nogometno igrišče, delavnica za gozdarstvo in strojništvo, mizarsko delavnico, kavarno – sejno sobo ter hleve za konje in krave. V notranjosti smo si ogledali učilnice za gospodinjstvo, poleg njih pa tudi internat, telovadnico, jedilnico, ter poslovne prostore – zbornico. Po ogledu smo imeli malo prostega časa, da smo se lahko tudi sami razgledali in se sprehodili čez posestvo. Potem smo se odpravili na kosilo z učitelji in učenci v jedilnico, kjer smo skupaj pojedli in se nato odpravili na naslednjo destinacijo. Peljali smo se do mesta Gmünd, kjer smo se po manjšem premoru odpravili v muzej zvoka in vode Pankratium. Tam smo si ogledali razstavo in sodelovali v nekaj izzivih, ki so popestrili naš ogled. Zvečer se je v našem hotelu odvijal manjši dogodek, kjer smo spoznavali tradicionalno avstrijsko glasbo in plese.

3. dan (16. 6. 2022)

Ob deveti uri smo se z rangerjem Florjanom peš odpravili na bližnji hrib. Pod hribom smo parkirali kombi in se odpravili proti gori Tschiernock, ki je na nadmorski višini 2082m. Na goro smo kar dolgo hodili. Na vrhu smo naredili manjši postanek in se tudi podpisali v knjigo pohodnikov. Pot smo nadaljevali po grebenu in vmes delali manjše postanke. Na poti nazaj nas je skoraj ujela tudi ploha dežja. Na srečo je bila v bližini gostilna, kjer smo skupaj pomalicali in počakali, da naliv mine. Ko je dež ponehal, smo krenili naprej. Kmalu po odhodu smo prispeli do našega kombija, s katerim smo se nato odpeljali do jezera Millstätter: Zvečer smo pridno pisali dnevnike in zaključili z dobro večerjo v Gmündu.

4. dan (17. 6. 2022)

Že v zgodnjih jutranjih urah smo se skupaj z rangerjem Florjanom in kmetom odpravili v hribe na kmetovo planino, kjer čez poletje pase živino. Na poti smo pobrali še kmetovega prijatelja ter se tako odpeljali na današnje delovno mesto, na katerem smo čistili pašnik - kmet in njegov prijatelj sta ,sekala smrekice mi pa smo jih skupaj zlagali na kupe ter jih kasneje zakurili. Okoli 12 ure nas je kmet povabil na izvrstno kosilo. Po kosilu smo še malo posedeli, nato pa nas je kmet s traktorjem peljal nazaj v hrib, kar je bilo za nekatere cela atrakcija. Ko smo prispeli na vrh hriba, smo še enkrat poprijeli za delo ter do konca očistili pašnik, da se bodo lahko krave še bolj z veseljem pasle. Po končanem delu v planini, nas je Florjan odložil pred gostiščem ter se poslovil od nas. Mi pa smo komaj čakali zasluženi tuš, saj smo bili vsi opraskani in odrgnjeni od smrek. Pred večerjo, smo vrgli še partijo kart. Po zasluženi večerji smo se odpravili na krajši sprehod in raziskovanje po vasi. Zvečer pa smo izmučeni od dneva vsi popadali v postelje in zaspali. Lahko noč :)

5. dan (18. 6. 2022)

Danes smo se skupaj s rangerjem Johanesom zjutraj odpravili na kmetijo, kjer nas je sprejel dobrodušni kmet in njegova družina. Pri njem smo se pri izdelovanju brezovih metel učili novih ročnih spretnosti in priznamo, da je bilo kar zabavno. Med izdelovanjem metel nam je delala družbo prijazna in radovedna psička Ciara. Ko so bile metle izdelane, nas je presenetila kmetova hčerka, ki nam je prinesla pokazati še čisto mlade mucke, seveda smo jih morali malce pocrkljati. Kasneje nam je kmet razkazal še njegovo kmetijo in žvali. Videli smo zelo zanimive kokoši pasme Brama. Pokazal nam je tudi pihalnike, s katerimi grabi seno in smo jih lahko tudi probali uporabljati. Ob zaključku dopoldneva smo se odpravili nazaj v gostišče na kosilo, kjer nas je zapustil profesor Romšek in odšel ter se nam je za naslednje dni pridružila profesorica Logar. Po obilnem kosilu smo odšli na osvežitev v tamkajšnjo reko, ki ni ravno topla, vendar za osvežitev ravno pravšnja. V popoldanskem času smo se peš odpravili k čebelarju. Ob prihodu na njegovo kmetijo smo bili vsi začudeni, saj je čebelar vzel satovje iz panjev, kar brez kakršnekoli zaščitne opreme. Tako nam je predstavil čebeljo družino ter nam povedal marsikaj poučnega o čebelah. Izvedeli smo tudi, da se sam ukvarja z vzrejo matic in čebeljih družin. Pokazal nam je tudi drugo opremo za čebelarjenje ter vsakemu podaril kozarček medu. Za zaključek nas je še pogostil z domačimi suhomesnatimi izdelki. Ob odhodu smo se mu prijazno zahvalili za gostoljubje ter se odpravili nazaj v dolino, kjer smo se v gostišču malce odpočili in izkoristili čas za še en skok v reko. Po kopanju smo večer zaključili z odlično večerjo in pisanjem bloga.

6. dan (19. 6. 2022)

Danes smo se še zadnjič prebudili v gostišču Gasthof Post. Že kmalu po zajtrku pa je bil čas za odhod, tako smo spakirali potovalke in hrano ter se poslovili od našega gostitelja, ki je za nas zares lepo poskrbel ter se odpravili proti planinski koči, ki stoji na kar 1800 m nadmorske višine. Tam smo si vzeli nekaj minut pavze in čas za raziskovanje oklice in hiše, v kateri bomo preživeli nekaj dni. Hitro smo videli, da imajo okoli hiše polno živali, krave, ovce ter enega oslička. Gospod in gospa, ki tukaj živita čez poletje, se ukvarjata z lastno pridelavo mleka in mlečnih izdelkov, ki pa jih prodata kar na domu gostom, ki zahajajo v te prečudovite kraje. Potem pa smo se že skupaj z Johannesom odpravili v adrenalinski park, kjer nam je adrenalin delal na polno - hodili smo čez viseče vrvi, se spuščali po ziplaynu, plezali po mrežah in lahko rečemo, da je bilo noro! Od vsega adrenalina in  plezanja pa nam je v želodcih že močno krulilo, tako da smo odšli na izvrstno kosilo v eno izmed planinskih koč. V popoldanskem času pa smo se lotili gradbeništva, saj smo si v bližnjem potočku zgradili manjši tolmun, po končani gradnji pa smo se odpravili nabrati zdravilne rože kot sta ranjak in plahtica. Za konec dneva pa smo si zakurili ogenj in si privoščili hrenovke, penice in pečeno sadje na ognju. Najbolj zagnani fantje pa so že oddrveli na bližnji hrib, si ogledati sončni zahod, na vzhod pa čakamo jutri.

7. dan (20. 6. 2022)

Zbudili smo v sončnem jutru po prvi prespani noči v planinski koči, si pripravili zajtrk in se odpravili na delovni dan z rangerjem. Ko je prispel, smo naprej odšli v enega izmed njihovih domov po potreben material ter orodje.  Danes smo se lotili izdelave tradicionalne lesene ograje za pašo. Najprej smo seveda morali podreti staro, saj je bil les že kar dotrajan. Tako smo s skupnimi močmi podrli staro ograjo, ter se lotili izdelave nove ograje. Najprej je bilo potrebno znositi star material na parkirišče ter prinesti na gradbišče nov material. Za začetek je Domen z ,,nitkarco'' pripravil teren, tako da je pokosil travo. Potem smo se lotili zabijanja kolov, pri katerem so nam skale v tleh povzročale kar nekaj sivih las. Potem pa smo morali nabrati skale, ki so služile temu, da so bile smrekove ,,late'' dvignjene od tal in tako se podaljša njihova uporabnost. Med kole smo nato dali smrekove late in čez vsako se obroč spleten iz smrekove veje. Za konec pa smo za večjo trdnost, zaradi snega pozimi, še poševno v tla zabili kole, tako je bila ograja trdna, kot bi bil narejen iz betona. Po končanem delu pa smo morali še vse pospraviti ter odpeljati star material in orodje. Po vrnitvi v dom smo bili kar malo lačni, za večerjo pa je bilo še prezgodaj, zato smo si pripravili ,, ta hitro juho ''. Pod večer pa smo se lotili dnevnega izziva - peko kruha v štedilniku na drva in lahko rečemo, da nam je uspelo kakšen pa je bil pa izveste jutri.

8. dan (21. 6. 2022)

Danes je bil jutranji zajtrk kar obilen, saj smo pekli palačinke ter jedli naš domači kruh, ki je bil tako dober, da ga je še danes zmanjkalo. Okrog devete ure nas je prišel iskati ranger,  ki je za nas imel nalogo popravilo planinskih poti in tako smo odšli na teren vsak s svojimi grabljami ali pa ,,rovnico'' in tako smo dopoldne popravljali kanale za vodo, da le ta ne bi uničila poti. Po končanem delu pa nas je ranger v zahvalo za opravljeno delo odpeljal na kmetijo k prav nenavadnemu kmetu. Na njegovih travnikih raste mnogo različnih rastlin, ki jih kmet suši ter iz njih pripravlja pripravke za k kopeli. Poleg tega izdeluje še vzglavnike iz macesnovih iglic ter mnogo vrst žganih pijač. Po predstavitvi nas je njegova žena presenetila z obilnim domačim narezkom. Kaj kmalu za tem pa smo se že poslovili od kmeta ter se odpravili nazaj proti koči, kjer stanujemo. Ko pa smo prišli h koči, se je ravno ulil dež, tako je bil ravno pravi čas za počitek. V poldanskem času pa smo si zopet pripravili nekaj palčnik in bolj ko ne malo počili. Na počitnice pa sta prišla tudi gospod in gospa, ki v te kraje zahajat že kar 22 let. Proti večeru pa nas je obiskal še en gost ter seveda naš ranger Heinz. Od vsega dogajanja danes smo bili pošteno utrujeni ter smo se kmalu odpravili spat.

9. dan (22. 6. 2022)

Danes je bil predzadnji dan. Pričakal nas je ranger Heinz, naš šef. Dopoldan smo bili deležni prav posebne naloge. V parku snemajo dokumentarni film in z nami so posneli film, kako ranger vodi skupino mladih po parku, jim razlaga posebnosti, kako se vedemo do krav. Snemali smo toliko časa, da so bili snemalci zadovoljni, z dvema kamerama, na koncu še z dronom. Sledil je Karlbad, posebne terme, ki imajo 200 letno tradicijo. Hiša stoji na sredi vodnega izvira. Reka prinaša kamenje, kremenov konglomerat, ki smo ga nosili ven. Kamenje na grmadi sežgejo, ga znosijo v posebne lesene kadi. Vroči kamni vodo ogrejejo, jo obogatijo z mineralnimi snovmi in ljudje prihajajo. Že 200 let in ni videti, da bi s tem prekinili. Iz reke ven smo znosili preko sedem ton kamenja in lastniku naredili krepko uslugo. Poplačal nas je z obilnim kosilom. Na zadnji večer nam je profesorica spekla buhteljne. Vsa peka je na temle starem štedilniku na drva prava pustolovščina – pečico je namreč težko nadzorovati, ali greje premalo ali žge… Bilo je odlično. Podajamo se v zadnji dan. 

10. dan (23. 6. 2022)

Zadnji dan našega usposabljanja v Avstriji smo se poslovili od gostiteljev v Heligenbachhűtte. Koča se imenuje po tamkajšnjem potoku (heligen bach – sveti potok in Koča ob svetem potoku). Na planini smo preživeli šest dni. Planšarska koča ostaja brez elektrike in sem prihajajo gosti, ki želijo mir, odklop od civilizacije. Ogledali smo si ribjo farmo Sigis Natursaibling. Farma je ogromna, 90% rib prodajo doma v restavraciji, 10% jih prodajo za domov. Imajo 6 zaposlenih, vse delo z vzgojo rib opravi lastnik, zaposleni so v restavraciji. Naslednji obisk je bila mlekarna Kaslabn v Radentheinau, ki združuje hribovske kmetije. Sir izdelujejo izključno iz senenega mleka. Pri tem so zelo uspešni. V mlekarni je zaposlenih 21 ljudi. Sir visoke kakovosti prodajajo v lastnih zadrugah, doma na kmetijah in v posameznih hotelih. Kmetije sledijo skupni viziji in usmeritvi. Velik izziv za celotno območje je volk, ki se je pojavil v teh koncih. Uničuje ovce, koze in krave. Opazili smo navzkrižje interesov. Rangerji zagovarjajo volka in ljudem dopovedujejo, da je pač to njegov življenjski prostor, kmetje zahtevajo njegov odstrel. Škoda je velika, zaščita ovc s pastirskimi psi jim ni všeč, torej se zanašajo na električnega pastirja in odškodnino. Zadnja postaja je bila sprehajalna pot ob mlinih, kjer je urejen prostor za piknik. Prinesli smo postrvi, hrenovke in si spekli kosilo. Z vlakom smo se pripeljali domov in tako se je naše strokovno usposabljanje v narodnem parku Nockberge končalo. Hvaležni smo šoli in Evropski uniji, da nam je omogočila to izkušnjo.