Udeleženec: Simona Duška Zabukovec

Obdobje: 6. 3. - 12. 3. 2016

Kraj, država: Edinburgh, Škotska

Jezikovna šola, strukturirani tečaj: Language school Inlingua “Effective Communocation and Practical Teaching Skills with an Introduction to Scottish Culture”

 

Novico, da mi je letos omogočena udeležba na strokovnem izpopolnjevanju za učitelje v okviru Erasmus+, sem sprejela z velikim veseljem. Po brskanju po spletu, sem se odločila za jezikovno šolo Inlingua v škotski prestolnici Edinburgh. Špela Langus iz projektne pisarne je prijazno poskrbela za tehnično plat organizacije projekta in tako sem v nedeljo, 6. marca mirno odletela proti Škotski. Zaradi obilice šolskih obveznosti je bila moja priprava na to deželo precej skromna: v knjižnici sem si sposodila in ogledala Gibsonov zgodovinski spektakel Braveheart o  škotskem narodnem heroju Williamu Wallecu in njegovem boju za neodvisnost ter se naučila par kitic pesmi slavnega Roberta Burnsa. Za ostalo pa sem se pustila presenetiti.

V Edinburghu me je pričaka nadvse gostoljubna družina McFarlane, ki mi je takoj sprejela za svojo. Ob večerih smo klepetali in primerjali navade na Škotskem in v Sloveniji, od prehranjevanja, oblačil, vzgoje, športa, migrantov, praznikov, politike, šolstva. Tehtali smo razloge za neuspeh referenduma o škotski samostojnosti in ugibali, kakšen bo junijski izid britanskega referenduma o članstvu v EU. Predvidevajo, da bo zelo tesen. Bivanje pri družini je bilo vsekakor dodana vrednost projektu.

Glavni namen obiska Škotske je bila seveda udeležba na tečaju Erasmus+ Teacher Training na jezikovni šoli Inlingua.

 Program je obsegal dopoldanski del, ki je obravnaval različne vidike poučevanja jezika od govornih, bralnih, pisnih in slušnih spretnosti, utrjevanja besedišča,pregled sodobnih učnih strategij in tehnik, učnih virov, uporabo spletnih aplikacij in CLILa. Udeleženki tečaja sva bili zaradi pouka v evropskih šolah le dve: poleg mene še profesorica angleškega jezika na srednji šoli v Hamburgu v Nemčiji z bogatimi izkušnjami poučevanja. Teme so bile zato zelo osebno in izkustveno naravnane. Kar nekaj je bilo novih pristopov k poučevanju, nova zame sta bila zlasti dva: metoda poučevanja nejezikovnih predmetov v tujem jeziku CLIL (Content and Language Integrated Learning) ter uporaba barvnih lesenih Cuisenaire palčk, ki je med angleškimi učitelji popularna zadnjih deset let. Zanimive so bili seveda še drugi pristopi: od rabe časopisov, fotografij, slikovnih kartic, video spotov, pesmi, spletnih aplikacij za izdelovanje filmov. Pomembna pa je bila tudi refleksija lastnega poučevanja in zavedanje, koliko stvari že poznam, a jih premalo uporabljam ali pa so del tudi mojega pouka.

 

Vsebinsko zanimiv pa je bil tudi popoldanski program. Prvi dan nas je na ogled mesta Edinburg peljal Marc, profesor z enciklopedičnim znanjem iz vseh področij ter zaveden Škot. Štiri ure smo bili z očmi in ušesi prilepljeni na njegovo napeto pripovedovanje. Posebej simpatičen je bil ogled pokopališča Greyfriers, znanem po terierju Bobbyu iz 19. stoletja, ki se je na grob svojega lastnika vračal vsak dan 14 let. V slovenščini se o Škotski (gelsko Albi) splača prebrati kratko in zanimivo kolumno Aleša Žužka. Povsem se strinjam z njegovo trditvijo, da »Škoti sicer ne spadajo med največje narode na svetu, toda prispevek Škotov k razvoju človeštva daleč presega dosežke nekaterih večjih narodov«. Škoti so bili izumitelji kolesa, telefona, televizije, penicilina, barvne fotografije, stranišča na izplakovanje, radarja itd. 

Videla sem prave Škote v kiltih in z dudami, izvedela, da je najpopularnejša brezalkoholna pijača Irn-Bru, za moj okus močno presladka, a pravijo da zdravi 'mačka' ter se čudila, kako Škoti hitro hodijo. Zasmilili so se mi otroci, ki tudi v mrazu oblečejo v šolo kratke hlače kot del šolske uniforme. Sprehodila sem se po edinem mostu na svetu, ki je poimenovan po naslovu knjige. V mestu sem pogosto slišala poljščino, posebej pa pri maši, saj tvorijo Poljaki velik delež katoliške skupnosti. V bližini hiše sem odkrila gradič pisateljice J. K. Rowling. Od priljubljene hrane, sem poskusila le slastne piškote Shortbread, ne pa tudi Tunnocks biscuits, ovsene kaše ali celo Haggisa, nacionalne mesne

jedi, podobne našim krvavicam. Ker običajno ne pijem alkohola, sem mislila spustiti večer poskušanja škotskih viskijev, vendar me je prepričalo Marcovo povabilo, da je kultura pitja nekaj, česar se je potrebno učiti. In res, skoraj celo uro smo poslušali napeto razlago o pridobivanju pravega viskija iz ječmenovega slada (Single malt), ki izhaja iz samo ene žganjarne, o njegovem zorenju v hrastovih sodih, o spektru okusov, pridevnikih za opisovanje vonja, okusa, preden smo končno povohali in poskusili dva požirka. Okusa Glenrothesa ne bom pozabila, bil je karamelen, mehak, meden. Marc je poudaril, da ko piješ Single malt, piješ kraj. Naučila sem se, kako pomembno je okušati, pa ne le pijačo, ampak vsako hrano, saj je v njej skrita zemlja, dež, zrak, trud človeka. 

Profesor Phil nas je predzadnji dan peljal na celodnevni ogled najstarejše škotske zasebne  šole Loretto, kjer se šolajo dijaki bogatih staršev iz celega sveta. Po vodenem ogledu šolskega posestva in klepeta z učitelji v skupni sobi, smo imeli priložnost obiskati dve šolski uri angleščine. V majhnih učilnicah je bilo od štiri do osem dijakov iz Kitajske, Rusije, Ukrajine in Nemčije, ki so se pripravljali na zaključni izpit. Vzdušje je bilo sproščeno in delovno, učiteljica seje lahko posvetila vsakemu osebno. Dijaki so samozavestni in pričakujejo, da bodo uspešni. Smejala sem se, ko sem slišala, da morajo vsi fantje, ne glede na to, od kod so (tudi Kitajci), ob nedeljah k obredom nositi škotsko krilo. Izkušnja je bila zanimiva, zlasti pa sem  bila ponosna ob spoznanju, da tudi doma s kolegicami uporabljamo podobne ustvarjalne učne metode, le da imamo štiri ali petkrat več učencev v razredu.

Gledano v celoti, je jezikovna šola je kvalitetno izvedla tečaj in bila prilagodljiva tudi pri organizaciji. Ker sva bili le dve udeleženki, so v glavnem prisluhnili najinim potrebam. Veliko je bilo možnosti za podeljevanje in ovrednotenje svojih izkušenj poučevanja. Ob konkretnih učnih primerih sem dobila nove zamisli za  učne oblike in metode pa tudi nadgradila svoje jezikovno znanje. Pogovor z učitelji, zavednimi Škoti, ter bivanje pri škotski družini, ki so si vzeli čas za podeljevanje o različnih vidikih škotske kulture, politike, šolstva, gospodarstva, me je zelo bogatil. Celodnevni obisk zasebne šole je omogočil neposreden vpogled v zame novo obliko šolanja  in zavedanje kvalitete slovenskega šolstva. Srečanje s tečajniki šole iz različnih evropskih dežel pa je odprlo tudi večje zavedanje o pripadnosti Evropski uniji. Vsekakor veliko razlogov za hvaležnost.

 

Napisala: Simona Zabukovec