KONČNO PROJEKTNO SREČANJE
Od 14. do 18. maja 2009 je potekalo končno projektno srečanje, kjer so se v Strahinju zbrali tako učitelji kot tudi dijaki iz Estonije, Portugalske in Romunije. Skupaj je bilo torej 18 gostov.
Šest dijakov iz zgoraj omenjenih držav je bivalo na domovih naših dijakov.
15. maja 2009 so se vsi tuji učitelji in učenci zbrali na naši šoli. Pogledali so si predajo ključa zaključnih letnikov ter zasaditev drevesa v Drevoredu generacij. Kot vsako leto so dijaki zaključnih letnikov zasadili brezo.
Učitelji so prikazali aktivnost in izdelke, ki so v okviru projekta nastali v tem šolskem letu. Največji dosežek je bila drama Dežela brez kralja, ki so jo uprizorili na estonski šoli.
V treh letih, kolikor je trajalo naše sodelovanje, smo na različne načine spoznavali lastno srednjeveško kulturo in jo primerjali s kulturo sodelujočih držav. Preučili smo veliko kulturnih spomenikov takratne dobe, spoznavali smo oblačila, glasbo, slikarstvo in ples tedanjega obdobja. Zanimivo je bilo primerjati takratni način življenja in dela z današnjim.
Ena pomembnejših aktivnosti v comeniusovem projektu je izmenjava učiteljev in dijakov. Oboji so imeli možnost spoznavati sodelujoče države. Goste smo sprejeli 14. maja. Šest naših dijakov sprejelo na dom dijake iz tujine. Ob dopoldnevih so se tuji dijaki priključili uram pouka, nekateri so sodelovali pri praktičnem pouku in tako spoznavali delo v kmetijski, vrtnarski, cvetličarski in živilski stroki. V petek 15. maja, ko se je generacija zaključnih letnikov poslavljala od šole, smo si ogledali predajo ključev. Dijaki predzadnjih letnikov so po dobro opravljenih preizkusih prejeli ključ, ki jim odpira vrata v zaključni letnik. Dijaki, ki se bodo po poklicni maturi poslovili od šole, so v drevoredu generacij, ki postopno nastaja ob šoli, zasadili brezo. Posebno doživetje za goste je bil ples četvorke, ki se ja ta dan odvijal sredi Kranja, po ostalih slovenskih mestih ter tudi v tujini. Z veseljem in energijo, ki jo maturantje izžarevajo ob tem dogodku, so naši gostje videli, da se znamo tudi Slovenci ob različnih priložnostih poveseliti tudi na ulicah, kar je sicer običaj predvsem za Portugalsko. Romuni in Estonci takega veselja na ulicah ne poznajo, saj njihova kultura ne izraža čustev navzven.
Gostujoči dijaki so med vikendom spoznavali različne konce Slovenije. Slovenski dijaki, ki so se odločili za ta izziv, so bili na koncu so bili vsi zadovoljni in srečni. Dijakinja Katarina Pogačnik, ki je gostila Romunko Stefano je ob njenem slovesu izjavila: »Osebno je bilo to zame nova izkušnja. Bilo me je strah, da moja angleščina ni dovolj dobra. Ko pa je Stefana prišla k meni, je jezik kar stekel. Starši so bili navdušeni nad njenim obiskom in sploh niso nasprotovali. Stefana si je ogledala gasilsko tekmovanje, na katerem sem jaz tekmovala, skupaj sva se povzpeli na Šmarjetno goro, se sprehajali ob Zbiljskem jezeru in po parku Brdo. Ta izkušnja se mi bo za vedno vtisnila v spomin.« Tudi romunski dijak Dan si bo dobro zapomnil svoje bivanje v Sloveniji. Doma je iz velikega mesta Iasi, tu pa je bival na kmetiji v vasi Podbrezje. Skupaj z dijakom Juretom, ki ga je gostil, se je lahko preizkusil tudi v opravilih na sodobni kmetiji in se pobližje spoznal z vožnjo traktorja.
Dijakinji Ana in Tina sta gostili dve estonski dijakinji. Na koncu njihovega skoraj enotedenskega druženja sta povedali, da sta Gerda in Kadri bolj mestni punci, saj živita v glavnem mestu Tallinnu, vendar tega nista nikdar pokazali. Projekt Comenius je bil za njiju ena najboljših izkušenj. Rada bi šli v Estonijo, čeprav vesta o njej le, da je tam mraz in da je pokrajina bistveno bilj ravna kot v Škofjeloških hribih, kjer sta doma. Ugotovili sta, da so Estonci so zelo prijetni ljudje, na začetku so malo zadržani, ampak kasneje ko jih malce bolje spoznaš, se zelo odprejo. Naučili sta se tudi nekaj estonski besed. Po estonsko bi rekli »rad te imam« - »ma armastan sind.«
Z nami sta bili tudi dve portugalski dijakinji Ana Catarina in Ana Felipa, ki sta bili navdušeni nad zelenim okoljem v Sloveniji. V nepozabnem spominu jima bosta ostal predvsem plezanje po plezalni steni, Bled s svojim otokom, gradom in odličnimi kremnimi rezinami. Helena in Ana, ki sta ju gostili, sta ugotovili, da so Portugalci zelo odprti, takoj so navdušeni nad vsako zanimivostjo, ki jim jo gostitelji predstavijo, ob slovesu pa ne znajo skrivati solz.
Stiki s šolami iz tujine so koristni tudi za učitelje. Učitelji iz Portugalske, Estonije in Romunije so spoznali celoten Biotehniški center Naklo. Posebej so bili navdušeni nad ekološko usmeritvijo posestva ter nad živilskimi delavnicami, kjer dijaki pod vodstvom učiteljev izdelujejo sir, jogurt, vkuhavajo marmelade, pečejo piškote ter drugo pecivo. Da so izdelki res okusni so lahko spoznali, ko so okusili torto, ki so jo posebej za comeniusovo zaključno srečanje spekle dijakinje, ki obiskujejo slaščičarski program. Gostje so si v Dupljah ogledali Vogvarjevo hišo in Dupljansko graščino. V Ljubljani so si privoščili sprehod po nedeljskem bolšjem sejmu ob Ljubljanici ter si ogledali Hišo eksperimentov.
Naš triletni program se bliža koncu. Zaradi dobrih stikov, ki so nastali med učitelji in dijaki vključenih držav smo se odločili, da bi stike, ki so prerasli okvirje comeniusovega programa, še ohranjali. In za konec še pozdrav v vseh štirih jezikih projekta: Head aega! Adeus! La revedere! Nasvidenje!
Bernarda Božnar, koordinarica projekta Comenius