KALIGRAFIJA

 

ČUDOVITA UMETNOST LEPOPISJA

 

 

Kaligrafija izhaja iz grške besede CALIGRAPHICO in pomeni pisanje z lepimi, čitljivimi črkami, lepopisje (SSKJ), označuje pa veščino lepega pisanja. Dijakinje 4.FD1 razreda so se pri pouku umetnosti pod mentorstvom profesorice Urške Simjanovski naučile kaligrafske pisave.

 

 

 

Okrog 3. stoletja pr. n. št. se je oblikoval latinski črkopis. Skozi stoletja se je torej pisalo le v latinici in šele okrog 9. stoletja so začeli uporabljati tudi ljudske jezike. Sprva so menihi uporabljali črke iz rimskega časa: uncialo, majskulno kurzivo, poluncialo in rimsko kapitolo.  Za časa Karla Velikega pa je nastala nova pisava pod vplivi polunciale in so jo poimenovali karolina. Postala je vzor pisave  za tedanjo celotno Evropo. Je zelo lahko berljiva in lahka za pisanje. Male črke pa še vedno danes uporabljamo kot male tiskane črke.  

 

Nove potrebe družbe v Angliji, Nemčiji, Španiji in Franciji so prinesle tudi spremembe stila pisanja. V začetku 11. in do konca 12. stoletja so morali pisarji zaradi naraščajoče želje po knjigah pisati vedno hitreje. Zato se je razvila pisava zgodnja gotica. V začetku 13. stoletja pa so ustvarili  gotico texturo. S to pisavo se je pojavila tudi pika na črki i. Za vsakdanjo rabo pa se je uveljavila pisava z imenom  gotska kurziva. Najdlje se je obdržala v Angliji in Nemčiji. Je pisava katere začetek sega v srednji vek, vendar je aktualna še do 20. stol. Ime so ji dali italijanski humanisti v 14. stol. Ne gre za germansko pisavo, vendar pisavo, ki se je razvila iz karolinške minuskule, kljub temu se obdrži ime.

 

V 14. in 15. stoletju se je v Italiji začenjala renesansa, ki je prinesla novo pisavo z imenom humanistična minuskula. Zgledovala se je po karolini. V 16. stoletju je višek dovršenosti dosegla pisava po imenu italika.

 

Kaligrafija oz. lepopisje je bilo skoraj tisoč let monopol duhovščine,  v 12. stoletju pa postane končno posvetno opravilo. Pisarji so se organizirali v cehe, pisali so uradne dokumente in knjige.

 

V začetku 15. stoletja, ko je Guttenberg iznašel  tisk s premičnimi črkami, je tiskarstvo postalo le podaljšek pisave na roko. Tiskana knjiga je morala biti enako dobro izdelana kot rokopisna knjiga. Razvoj pisave se je tako obrnil v smer oblikovanja za tiskarske namene in vsakdanje potrebe. Kaligrafija je spet oživela v 19. stoletju. Danes je to spoštovana umetnost, ki jo obvladujejo le redki posamezniki.