Prvi pravi razcvet je Bistra doživela kot kartuzijanski samostan. Kartuzijani so eden izmed številnih katoliških redov. Koroški vojvoda Bernard Spanheimski je okoli leta 1220 poklical na Kranjsko prve kartuzijanske menihe.

Bistra se je takrat imenovala  Vallis iocosa in  je bila poleg Žič (1160), Jurkloštra (1170) in Pleterij (1407) ena izmed štirih kartuzij na slovenskem ozemlju.

Višek je na kulturnem in gospodarskem področju dosegla v 14. stoletju.

Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani pomembne in dragocene rokopise, ki so nastali v tem samostanu. Med njimi je tudi prepis Avguštinovega dela De civitate dei iz leta 1347.

Skozi stoletja so samostansko poslopje večkrat prizadeli požari in potresi, ki so Bistro skoraj uničili. Čeprav se je od izvirne srednjeveške zasnove do današnjih dni ohranil le del malega gotskega križnega hodnika iz leta 1449, je še vedno slutiti veličino starodavnega samostana.

Jedro samostana je bila značilno kartuzijanska enoladijska cerkev iz 13. stoletja z malim križnim hodnikom, ob katerem so bili skupni prostori s kapiteljsko dvorano in jedilnico. Veliko površino na vzhodni strani je zavzemal veliki križni hodnik, ki je povezoval okrog njega nanizane meniške celice. Na sredini je bilo samostansko pokopališče. Cerkev, porušena leta 1808, je stala tam, kjer se danes dvorišče odpira proti parku.

GRAD BISTRA

Leta 1782 je habsburški cesar Jožef II. izdal odlok o razpustitvi samostanov. Menihi so zapustili Bistro, s premoženjem pa je upravljala država, dokler poslopja in okoliških posesti leta 1826 ni kupil trgovec in tovarnar Franc Galle. On in njegovi nasledniki so Bistri vtisnili podobo graščine, kakršno ima še danes.

Po drugi svetovni vojni je bila graščina s celotno posestjo nacionalizirana. In prav v njej je muzej kmalu po ustanovitvi leta 1951 dobil svoje prostore.