SREDNJEVEŠKA PREHRANA
V srednjeveški kuhinji je manjkalo kar nekaj današnjih jedi. Poznali še niso krompirja, koruze, fižola in drugih kultur. Glavni pridelki so bili: razna žita, grah bob, leča, čebulo, česen, korenje, redkev, kumare, mak, buče, repo, zelje. Ajdo so poznali šele proti koncu srednjega veka. Poznali in ukvarjali so se s sadjarstvom (jabolka, slive, češnje, višnje, orehe in breskve), gojili pa so tudi vinsko trto. Govejo živino so potrebovali predvsem za vleko, mleko, kože in rogove. Vzgajali so še svinje, ovce in perutnino.
Kmetje so jedli malo mesa. Meso je predstavljalo veliko vrednost, dajati so ga morali kot desetino tudi fevdalcem. Plemiči so jedli več mesa in bolj raznoliko hrano. Jedilnik slovenskega kmeta je bil največkrat sestavljen iz kaše, mleka, sira, redkeje iz mesa in rib. Večino žita je moral dati zemljiškemu gospodu, pa tudi meso in ribe so se pogosteje znašli na gospodovi, kot na kmetovi mizi. Priljubljena zabava fevdalcev sta bila lov in ribolov. Kadar je na grad prišel gost, je bila miza bogato in raznovrstno obložena.
Srednjeveška hrana je bila preprosta in zdrava, pripravljali so jo v lončeni posodi v krušni peči. Pred stoletji so žene pripravile hrano, jo odložile v vročo krušno peč in po prihodu z dela zgolj pomešale po jedi, ki je pripravljena že čakala.
Veliko jedi je temeljilo na medu, popru in žafranu. Takrat so bile to drage sestavine, ki so si jih privoščili le premožnejši.
O kulinariki in pripravi jedi je bilo napisano mnogo knjig. Slovenci smo leta 1799 dobili prve tiskane Kuharske bukve, knjigo, ki jo je urednik pesnik Valentin Vodnik. V njej je zajeto 350 kuharskih receptov in čeprav je med njimi le malo slovenskih narodnih jedi, je vendarle začetek opisovanja slovenske kulinarike. O jedeh na kranjskem so že mnogo prej pisali v nemških kuharskih knjigah. O slovenskih ajdovih žgancih npr.: že prvič v letu 1465. v naši preteklosti so kuharske recepte gospodinje najprej ustno prenašale. Kasneje so si začele same zapisovati razne recepte. Ti zapiski so se skoraj vsi porazgubili. Nekatere današnje gospodinje na kmetih so podedovale po svojih starih materah recepte starih slovenskih jedi. Ti recepti so dragocena dediščina, ki sodi v slovensko folkloro. Značilno je tudi, da so nekatere jedi v posameznih slovenskih pokrajinah različno pripravljali. Kuharice v srednjem veku, naše prababice, so dobro vedele kako morajo svoje ljudi, svoje varovance, hraniti, da jim ohranijo zdravje in dolgo življenje. Takrat še niso vedeli kaj so vitamini, ogljikovi hidrati, kaj so beljakovine, niti ne, kakšen vpliv imajo maščobe na človeško telo. Dobro pa so vedele, kakšna hrana je zdrava in kaj človek potrebuje. Vedele so kako narediš jed okusno.