Vodenje gibalno oviranih po Škofji Loki

V bistvu se je vse začelo z Žanom. Žan je naš dijak, naravovarstveni tehnik. Ima cerebralno paralizo, v šolo hodi z vozičkom in ima spremljevalca. V zaključnem letniku morajo za maturo izdelati projektno nalogo, ki je timsko delo. Žan je doma iz Škofje Loke in je svojo prakso dve leti opravljal na tamkajšnji občini. Pri predmetu vodenje v naravi so opravili vajo, kako pripraviti izlet za gibalno ovirane po Škofji Loki. To vajo so razširili v projektno nalogo. V timu je bilo pet dijakov, ki so vsi nekoliko posebni. Metod vidi črke drugače kot so zapisane, Meta ne more telovadit, Živa in Nika živita v čisto svojem svetu in Žan je na vozičku. Morda so se zato razumeli bolje kot z ostalimi, saj jih njihova posebnost nekoliko omeji, hkrati pa so unikatni, neponovljivi, kot smo vsi. Kaj pomenijo arhitektonske ovire in obisk mesta z vozičkom, so kaj kmalu opazili. Klančina, nagib, pločnik, ali lahko to premagam sam ali le s spremljevalcem, so bila pogosta vprašanja. Izlet naj bi začeli na Novem svetu na košarkaškem igrišču. Preko Blaževe ulice bi se podali do Cankarjevega trga, pa na Plac mimo lipe in kužnega znamenja. V predstavitve so vključili veliko zgodb in legend. Preko Karlovca nadaljujejo pot čez Hudičevo brv v Puštal. Od tam po Spodnjem trgu mimo Kašče do parkirišča pri Tehniku, kjer bi gibalno ovirane pobral kombi.

Morda nič posebnega, pa smo le pomislili, da bi izlet dejansko ponudili gibalno oviranim ljudem. Poklicali smo v center Korak in jih povabili na izlet. Takoj so bili navdušeni in tako je prišla sreda, 17. maja, ko so »Korakovci« prišli v Loko. Premikamo se počasi, pripovedovati je potrebno le bistvene stvari, jih ponazoriti z rokami, nič ne pomagajo listki z napisano vsebino. Na Cankarjevem trgu nas je srečal sam župan, gospod Ješe. »Kdo pa ste, vas lahko pozdravim?«, vpraša in se malo zadrži pri njih. »Sporočite nam pripombe. Želimo da bi bilo mesto prijazno za vse, kaj so ovire, kje bi lahko rešili težave«, so bile besede župana. V Karlovcu so bili že kar precej izmučeni in vendar je bilo potrebno priti še čez Hudičevo brv. Žab nismo videli, hudiča pa tudi ni bilo nikjer. Ne vem, če bodo zmogli še pot čez Spodnji trg, tudi ura jih je priganjala, pa smo zaključili naše vodenje na kopališču v Puštalu. Na terenu je potrebno biti prilagodljiv, hitro spremeniti načrt in ga zasukati drugače. Kombije so prepeljali v Puštal in se odpeljali nazaj v Kranj. Po izletu me pokliče njihov vodja, ki je sicer ostal doma. »Hvala, za povabilo, naši uporabniki in njihovi spremljevalci so kar sijali od navdušenja. Kaj ste počeli z njimi?« Pravzaprav nič posebnega ali pač. Naredili smo nekaj zanje, povabili smo jih, potrudili smo se. Videli smo, kako je, če si drugačen.

Pripravili smo konkretno nalogo, ki bi lahko obogatila ponudbo Škofje Loke tudi za tiste, ki ne hodijo, ampak se vozijo oziroma jih morajo voziti drugi. Opravili smo koristno delo. Dijaki so se naučili, da se je potrebno hitro prilagoditi danim razmeram, spremeniti načrt. Občutili so, kako je nekomu, ki je povsem odvisen od pomoči drugih.

Zadovoljstvo je sijalo z vseh strani, uporabno vrednost našega dela in poslanstva pa smo tokrat na praktičnem primeru izvedli dijaki Biotehniškega centra Naklo, uporabniki centra Korak in Občina Škofja Loka. Da bi še večkrat tako združili moči.

                                                                                                                                                                 Mojca Logar, profesorica na Biotehniškem centru Naklo